Zdenka Badovinac je na mesto direktorice Moderne galerije stopila leta 1993 po burnem obdobju radikalnih družbenopolitičnih sprememb in (re)formacij novih umetnostnih diskurzov, na katere je vplivalo preoblikovanje lokalnih in globalnih geopolitičnih razmerij moči. Od prevzema vodstva ter z inovativnimi kuratorskimi pristopi je Moderno galerijo razvila v eno najnaprednejših, kritičnih in referenčnih umetnostnih institucij na svetu, pri tem pa gradila na v leto 1948 segajočih zgodovinskih temeljih zbiranja in razstavljanja celotnega obsega umetniške produkcije 20. stoletja. Izhajajoč iz paradigem radikalne institucionalne kritike in solidarnosti ter s sklepanjem novih zavezništev in vzpostavljanjem dialogov – med različnimi generacijami umetnikov, modernistično tradicijo in sodobno umetnostjo, med Vzhodom in Zahodom – je Badovinac skupaj z ekipo konceptualno in kuratorsko razširila vizijo delovanja muzeja ter njegove vloge v družbi. Uspešno ga je vodila med prenovo in razširitvijo ob ustanovitvi +MSUM leta 2011. Obenem si je prizadevala za izboljšanje delovnih pogojev lokalnim in mednarodnim umetnikom ter priložnosti za dvig kritične zavesti, učenja in izmenjave znanj. Z neumornim pogajanjem z različnimi akterji ter (zgodovinskimi, političnimi in umetniškimi) narativi je uspela ustvariti nove institucionalne okvire, ki se upirajo hegemonični logiki umetnostnih institucij. Je ustanovna članica Internacionale, pomembnega združenja evropskih institucij – posvečenih moderni in sodobni umetnosti – za izmenjavo, raziskavo in produkcijo umetnosti, zbirk ter arhivov. Je pobudnica prve zbirke vzhodnoevropske umetnosti: zbirke Arteast 2000+, ki jo hrani Moderna galerija.

Od samih začetkov svoje kuratorske prakse se je Badovinac osredotočala na umetnost s področja bivše Jugoslavije, še zlasti Bosne med vojno in po njej (med drugim je soavtorica razstave Za muzej sodobne umetnosti Sarajevo 2000 in simpozija Živeti z genocidom, oba v Moderni galeriji, 1996). Obenem je posebno pozornost namenjala procesom predrugačenja zgodovine mednarodnih avantgardnih gibanj, kar kaže na primer že odmevna razstava Body and the East: Od šestdesetih let do danes (1998) in v nadaljevanju obsežne razstave, kot so: 2000+ Arteast Collection: Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 1960. let do danes. Razstava del za nastajajočo zbirko (2000); 7 grehov: Ljubljana–Moskva (2004, z Viktorjem Misianom in Igorjem Zabelom); Prekinjene zgodovine: Arteast razstava (2006); Muzej vzporednih narativov (2011, MACBA, Barcelona); niz razstav Sedanjost in prisotnost v +MSUM (od 2011, kot sokustosinja). Med njenimi najvidnejšimi nedavnimi projekti so: NSK: od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije (2015), razstava je obiskala tudi Van Abbemuseum v Eindhovnu, Muzej sodobne umetnosti Garage v Moskvi ter Muzej Reina Sofía v Madridu; Dediščina 1989. Študijski primer: Druga razstava Jugoslovanski dokumenti (2017, z Bojano Piškur); Paviljon države NSK, 57. beneški bienale (2017, s Charlesom Eschejem); Mesta trajnosti: Paviljoni, manifesti in kripte, kot del razstave Hello World: Revising a Collection (2017, Muzej sodobne umetnosti Hamburger Bahnhof, Berlin).

Ti kuratorski projekti ne pričajo le o njenem izjemnem poznavanju lokalne in regionalne zgodovine umetnosti, temveč tudi o njeni radikalni in ustvarjalni zmožnosti prepletanja lokalnih in globalnih potreb, zgodovinske podstati in današnjega pomena.

Badovinac je bila komisarka slovenskega paviljona na Beneškem bienalu v letih 1993–97 ter 2005. Kot avstrijska komisarka je leta 2002 sodelovala na bienalu v São Paulu ter bila v obdobju 2010–13 predsednica CIMAM, mednarodnega komiteja za muzeje in zbirke moderne umetnosti.

Kot piska in predavateljica je izdatno ter neprecenljivo doprinesla k novim paradigmam v umetnostni teoriji, politikah umetnosti, kuratorstvu, razstavnih praksah, institucionalni kritiki in strategijah solidarnosti znotraj (institucionalnega) polja sodobne umetnosti. Njena najnovejša knjiga Comradeship: Curating, Art, and Politics in Post-Socialist Europe (ICI, New York, 2019) je edinstvena zbirka kritiškega pisanja, ki ponuja poglobljene razmisleke o protihegemonskih kuratorskih strategijah ter umetnostnih diskurzih.

Žirija prepoznava izjemno poklicno predanost, strokovnost, intelektualni doprinos ter izdaten osebni angažma Zdenke Badovinac pri spodbujanju sprememb v umetnostnem polju in diskurzu. Že več kot 25 let je pomemben glas v mednarodnem prostoru o vprašanjih geopolitike sodobne umetnosti vzhodne Evrope ter globalne umetnostne zgodovine, prav tako potrjevanja vloge umetnosti v družbi ter ustvarjanju novih in prilagajanju obstoječih prostorov kulturne produkcije. Njeni izjemni dosežki dokazujejo, da ključni subverzivni potencial za radikalne spremembe ne tiči le v strokovnem znanju, ampak enako tudi v prepletu ekspertize z osebno predanostjo, čutom za solidarnost in zavzetostjo za tkanje zavezništev.

Dimitrov je aktivist, pisec, učitelj in kurator. Je tudi zagovornik nenormativnih umetniških in identitetnih praks v Severni Makedoniji in Srbiji ter borec proti parohialnemu neonacionalizmu. Že več kot desetletje se neumorno bori proti ponovnemu vzniku neonacionalizma, ki se s queerfobijo in nasiljem odziva na vse, ki se ne identificirajo kot heteronormativni ali cismoški. V tem času so mnoge vlade po Evropi, tudi v Severni Makedoniji in Srbiji, zmanjšale sredstva za financiranje zdravstvene oskrbe žensk in pripadnic_kov LGBTQIA+, omejile dostop do informacijskih storitev, ključnih za ženske in queer posameznice_ke v stiski, prepovedale parado ponosa in tako močno otežile možnosti obeleževanja in razumevanja drugačnosti. Dimitrov, nasprotno, promovira zelo drugačen svet – svet, ki temelji na raznolikosti in priložnostih, da jo proslavljamo. Med letoma 2011 in 2019 je bil izvršni direktor Koalicije za zaščito in promocijo seksualnih in zdravstvenih pravic marginaliziranih skupnosti, pomembne nevladne organizacije s sedežem v Skopju. Leta 2011 ustanovi eno večjih mednarodnih kulturnih iniciativ v Srbiji, Poletno šolo za seksualnosti, kulture in politike, katere programski koordinator je še danes, leta 2012 pa soustanovi Raziskovalni center za kulture, politike in identitete IPAK.Centar v Beogradu. Zadnjih pet let je avtor programa festivala Skopje Pride Weekend, interdisciplinarne proslavitve queer umetnosti, kultur, teles in idej ter dogodka, ki se silovito zoperstavlja destruktivnim in regresivnim silam fobičnega neonacionalizma.

V kontekstu omenjenih iniciativ je Dimitrov ustvaril nove mreže med skupnostmi, strokovnjaki in aktivisti v Skopju in Beogradu ter performerji in pisci, kot so boychild, Vaginal Davis, Jack Halberstam, David Halperin ter David Hoyle in Lipsinkers. Je ploden kurator, čigar delo se prepleta predvsem z umetniki performansa in identitete v sklopu razstav, kot so Archive of Queer Experiences v Čifte Hamam, Narodna galerija Severne Makedonije (2012); All Beauty Must Die (2014, z Velimirjem Zernovskim) ter Affective Aliens: The Art of Failure, Narodna galerija Severne Makedonije (2014). Prav tako aktiven je kot pisec in raziskovalec; je avtor in urednik treh publikacij, tudi Impossible Confessions: Subjectivity, Power and Ethics (Skopje, 2014), piše eseje za revije, kot so Identities, MASKA in Aspasia, ter za knjige, ki so izšle v Avstriji, Združenem kraljestvu, Srbiji in Severni Makedoniji.

Vodilo Dimitrove kulturne in umetnostne politike je potreba po povezovanju javnosti v skupnem ustvarjanju novih življenjskih svetov in senzibilnosti. Naj bo to v sklopu poletnih šol ali festivalov ponosa, raziskovalnih centrov ali zagovorniških skupin, muzejev, ki gostijo njegove razstave, ali knjižnic, v katerih najdemo njegove knjige – vse te publike, ki jih generira njegovo delo, imajo mnogo skupnega. Prav vse so trdno zasidrane v lokalnih pogojih, povezujejo lokalne in mednarodne akterje, ki prav te pogoje preosmišljajo, ter si delijo prostor, v katerem lahko diskusija, afekt, želja in pogovor sprožijo novo kulturo politike in novo politiko kulture.

Potreba po tovrstnem kulturnem in družbenem angažmaju, ki prepleta lokalne javnosti in mednarodne mreže, je danes pomembnejša kot kdajkoli. V času, ko se marginalizirane skupnosti soočajo z vse večjo represijo in nasiljem, nam delo Slavča Dimitrova na področju umetnosti in aktivizma kaže, kako lahko s plodnim in nujnim odzivom – s snovanjem novih platform in idej, pisanjem in kuriranjem ter s sodelovanjem navkljub različnostim, tako v raznolikih medijih kot kontekstih – ustvarjamo nove kolektivne prakse.

Katalin Erdődi ne pozna ločnice med umetnostjo in življenjem. O umetnosti raje razmišlja kot o družbeni praksi in pomembnem orodju, ki nam omogoča raziskovanje in oblikovanje sodobnih realnosti. V svojem kuratorskem, dramaturškem in raziskovalnem delu razkriva tako kritičen kot domišljijski potencial sodobne umetnosti, stremi k transdisciplinarnemu in transverzalnemu sodelovanju ter spodbuja različne oblike umetniškega izraza v specifičnih kontekstih. Katalin Erdődi skrbno spremlja umetniške prakse in podpira umetniško produkcijo s premišljenim angažmajem raznolikih javnosti. Njeno delo sooblikuje raznovrsten nabor umetniških in aktivističnih pristopov, sproža procese demokratizacije in dviga okoljsko zavest.

Velik interes za transdisciplinarno delo ne izvira le iz pestrega strokovnega zaledja s področja sodobnega performansa in vizualne umetnosti, temveč tudi iz študija ekonomije, družbenih ved in politične teorije. Praksa Katalin Erdődi preči omenjena področja kritičnega razmisleka in razvija politično angažirane umetniške in kuratorske strategije ter načine predstavljanja umetnosti v javnem prostoru. Projekte realizira v različnih formatih, od performansov in razstav do lokacijsko specifičnih in procesno zasnovanih pristopov, pri tem pa raziskuje potenciale umetnosti kot družbene prakse.

Njeni trenutni in nedavni kuratorski projekti preiskujejo procese sprememb ruralnega okolja ter družbenopolitično preobrazbo madžarskega podeželja, kot na primer News Medley, OFF-Bienale Budimpešta (2021, v sodelovanju z umetnico Alicjo Rogalsko in ženskim pevskim zborom iz Kartala) in I like being a farmer and I would like to stay one, Muzej Ludwig, Budimpešta (2017–18, z umetnico Antje Schiffers ter tremi madžarskimi kmetovalci). Tovrstne dejavno vključujoče projekte povezuje z akademskim raziskovanjem sodelovalnih umetniških in kuratorskih praks v postsocialističnem ruralnem okolju.

Kot kuratorka je sodelovala z umetnostnimi ustanovami in festivali, kot so graški steirischer herbst, Impulse Festival v Düsseldorfu/Kölnu/Mülheimu, dunajski festival brut/imagetanz, GfZK – Muzej sodobne umetnosti v Leipzigu in Trafó – Hiša sodobne umetnosti v Budimpešti. Kot dramaturginja je sodelovala z umetnicami in umetniki Sonjo Jokiniemi, Igorjem in Ivanom Buharovim, Olegom Soulimenkom, Ginom Müllerjem, duom Sööt/Zeyringer in Doris Uhlich.

Katalin Erdődi pa bolj kot avtorske in institucionalne pozicije zanima ustvarjanje javnih platform za izmenjavo znanj in izkustev. Kot neodvisna kuratorka je tudi pobudnica raznolikih projektov, med drugim Enjoy Austria, Dunaj (2016, z umetnico Núrio Güell), Social Honey, Budimpešta (2013, z umetniško skupino finger), simpozij politics of the small act, Leipzig (2012) ter mednarodnega festivala lokacijsko specifičnega performansa in umetnosti v javnem prostoru PLACCC, Budimpešta (2008–11, soustanovila in sokurirala s Fanni Nánay).

Predanost institucionalni kritiki in samorefleksiven pristop h kuratorskemu delu spodbujata Katalin Erdődi v brezkompromisne strokovne odločitve.

Ivana Bago je neodvisna raziskovalka, piska in kuratorka. Karierno pot je začela kot neodvisna kuratorka in piska v Zagrebu, kjer je razvila sodelovalno prakso, trdno zasidrano v neposrednem družbenem in političnem kontekstu. Tako je že projekt Where Everything is Yet to Happen (2009–10), ki sta ga z Antonio Majačo zasnovali za banjaluški bienale SpaPort, celosten poskus, kako z gledišča sodobne umetniške produkcije obravnavati uničenje socialistične in večnarodnostne Jugoslavije. S procesnim pristopom sta zaobšli koncept osrednje razstave in pripravili niz diskurzivnih, razstavnih in medsubjektnih “izpostavitev”. Eksperimentalna in na raziskavi temelječa metoda je značilna tudi za druga sodelovanja med Bago in Majačo znotraj Delve – Inštituta za trajanje, kraj in spremenljivke, ki sta ga ustanovili leta 2009 v Zagrebu. V okviru Delve sta razvili projekte za raznolika prizorišča – od Galerije Škuc v Ljubljani do Univerzitetnega muzeja sodobne umetnosti v Mexico Cityju – obenem pa sodelovali pri razvoju neodvisne kulturne scene v Zagrebu in širši regiji.

Kuratorsko delo Ivane Bago je z leti vse bolj zaznamovala predanost umetnostnozgodovinskemu raziskovanju in pisanju, ki je trenutno v središču njenega delovanja. Objavila je vrsto besedil o konceptualni umetnosti, zgodovini razstavljanja in kuriranja, performansu, feminizmu, (post)jugoslovanski umetnosti ter umetnostnemu zgodovinopisju po letu 1989. Njeni prispevki o hrvaški in jugoslovanski umetnosti ter kuriranju v 1960-ih ter 1970-ih so oblikovali novo razumevanje razmerja med estetiko in (geo)politiko v socialistični Jugoslaviji. Akademski doprinos Ivane Bago pa je bil potrjen z njenim članstvom v uredništvu revije ARTMargins.

Aktualni raziskovalni projekt Ivane Bago, Yugoslav Aesthetics: Monuments to History’s Bare Bones, izvira iz njene nedavne doktorske disertacije na univerzi Duke. V njej zagovarja obstoj “jugoslovanske estetike”, skozi prizmo katere preučuje historični in trenutni odnos med umetnostjo in jugoslavizmom – vizijo emancipirane, nadnacionalne politične skupnosti, ki jo je docela razrušilo zmagoslavje nacionalizma jugoslovanskih narodov v 1990-ih.

V središču dela Ivane Bago je tudi feminizem. Kot raziskovalka je, na primer, sodelovala pri prelomni razstavi Gender Check: Femininity and Masculinity in the Art of Eastern Europe, ki jo je kurirala Bojana Pejić (2009–10). Njeno umetnostnozgodovinsko preučevanje dela Sanje Iveković se zdaj nadaljuje v kuratorskem in raziskovalnem projektu Meeting Points: Documents in the Making, 1968–1982, ki se osredotoča na umetničin arhiv.

Štipendija nagrade Igorja Zabela bo Ivani Bago omogočila nujno podporo za nadaljnje neodvisno kuratorsko in umetnostnozgodovinsko delo.